Motnje spanja in nespečnosti - zdravljenje s hipnozo

Motnje spanja so zelo pogosta težava sodobnega človeka. S tem problemom se danes sooča približno tretjina prebivalstva, a le polovica le-teh aktivno išče pomoč. Na naše spanje vplivajo številni psihični in okoljski dejavniki, zato je včasih težko najti tisti pravi vzrok za motnje spanja, katerih posledice se kažejo kot kronična utrujenost, zmanjšana koncentracija, razdražljivost …

Najpogostejše motnje spanja so:

• Nespečnost
• Motnje dihanja v spanju
• Parasomnije (hoja v spanju, nočne more)
• Hipersomnija (prekomerna dnevna zaspanost)
• Motnje gibanja v spanju

Normalen ritem spanja je, da zvečer zaspimo v približno 15 minutah. Občutek zaspanosti je povezan z izločanjem melatonina, hormona ki se izloča predvsem ponoči, medtem ko se zjutraj, ob sončni svetlobi njegova količina začne zmanjševati.

O nespečnosti govorimo takrat, kadar človek ne more zaspati ali pa se med spanjem prebuja. Težave so lahko občasne ali pa stalne. Obdobja kratkotrajne nespečnosti so lahko povezana z občutjem tesnobe (anksiozo), nastopajo kot posledica tesnobnega stanja, ali pa v pričakovanju nekega tesnobo povzročajočega stanja (na primer pred izpitom). Pri nekaterih ljudeh prihaja do prehodne nespečnosti na primer zaradi žalosti ob izgubi drage osebe oziroma pri katerikoli nenadni življenjski spremembi ali stresu. Težave ob takih okoliščinah običajno niso preveč zaskrbljujoče, saj tekom normalizacije življenjskih razmer običajno same izzvenijo.  Vzrok za nespečnost pa je lahko tudi bolj resne narave, saj se psihotične epizode ali stanja resne depresije včasih pričnejo prav z nespečnostjo. Pri običajni nespečnosti zdravljenje ni potrebno, če pa že je, se moramo zdravniki in bolniki zavedati, da mora biti zdravljenje z medikamenti le kratkotrajno, in da se takoj po prenehanju jemanja zdravil lahko zopet pojavijo obdobja nespečnosti. Pri oceni nespečnosti je zelo pomembno, da se zavedamo individualnih razlik v potrebi po počitku oziroma spancu. Nekomu  namreč zadostuje že par ur spanja na dan (4-5ur), nekateri pa bi ga potrebovali bistveno več (8-10ur). Pomembno je tudi, koliko spiš preko dneva, kako utrujen ali odpočit se zvečer odpraviš v posteljo in podobno.

Pri dolgotrajni nespečnosti je običajno v ospredju bolj to, da človek ne more zaspati,  kot to, da ne more zadosti dolgo spati ali da se prebuja. Taka težavna nespečnost ima lahko dva vzroka, ki se včasih prepletata. To sta problem telesnih (somatskih) težav ali pa tesnobna napetost (anksioza). Pridružujejo se lahko tudi motnje na osnovi pridobljenega pogojnega refleksa. Bolniki običajno kot težavo samó navajajo nespečnost, saj morda sploh ne občutijo tesnobe kot take. Tesnobno napetost namreč sproščajo po fizioloških poteh, pritožujejo pa se v glavnem nad občutkom zaskrbljenosti oziroma neprestane miselne aktivnosti. Včasih, ne zmeraj, opisujejo, da se jim stanje poslabša pri stresnem delu v službi ali doma. To stanje pa se jim običajno izboljša na dopustu.

Medicinski vzroki za nespečnost so med drugim lahko katerokoli stanje, ki povzroča bolečino, poškodbe centralnega živčnega sistema, kratkotrajno prenehanje dihanja med spanjem, krči v mišicah ali nemirne noge, direktni vplivi različnih substanc (vključno z alkoholom) ali pa prenehanje uživanja le-teh, medsebojno delovanje različnih substanc, metabolične ali endokrine bolezni, infekcijske bolezni, rakasta obolenja, motnje v delovanju možganskega centra hipotalamusa ter seveda starost. Psihološki vzroki so med drugim lahko: anksioza, spremembe v okolju, depresije, motnje pri postravmatskem stresnem sindromu ter shizofrenija.

O primarni nespečnosti govorimo, kadar si v spanju ne odpočijemo, kadar ne moremo zaspati, ali kadar ne moremo spati oziroma se prebujamo. Da govorimo o taki nespečnosti, se mora ta dogajati vsaj trikrat na teden tekom vsaj enega meseca (ponekod navajajo dobo treh mesecev). Primarna pomeni, da ni povezana z nobenim fizičnim ali psihičnem vzrokom. Zanimivo je to, da so taki bolniki zelo zaskrbljeni, da premalo spijo. Bolj ko se trudijo zaspati, bolj so vznemirjeni in zato ne morejo zaspati.

Zdravljenje primarne nespečnosti je zelo težko. Najprej moramo odstraniti pogojne reflekse. Bolniku naročimo, naj uporabljajo posteljo samo za spanje (in ljubljenje) ter za nič drugega. V kolikor v petih minutah ne zaspijo, naj takoj vstanejo in delajo nekaj drugega, mogoče berejo, gledajo televizijo in podobno. Svetujemo jim tudi, da naj gredo mogoče spat v drugo posteljo ali celo v drugo sobo. Kadar so mišično napeti, pomagajo sprostitvene tehnike (zvočni posnetki) ali meditacija. Psihoterapija pri tovrstnih težavah ni preveč uspešna. Zelo pomaga seks, predvsem pri moških. Seveda se pri takih motnjah na veliko uporabljajo različna medikamentozna sredstva, ki lahko pomagajo celo glede na to, ali bolnik ne more zaspati, ali prihaja do motenj v spanju na začetku, v sredini ali proti koncu spanja. Zaradi različnih stranskih učinkov medikamentoznih sredstev pa jih v principu ne bi smeli uporabljati več kot 14 dni.

Hipnoza, katere samo ime pravzaprav izhaja iz spanja, lahko v zvezi z zdravljenjem nespečnosti zelo pomaga.

Pri primarni in organsko pogojeni nespečnosti pomagamo najenostavneje in za daljše obdobje s tem, da pacientu posnamemo CD z različnimi tehnikami sproščanja, tako telesnega kot psihičnega, in različnimi sugestijami, ki so seveda zelo individualne, da bo bolnik zaspal. Tak način uporabljamo  predvsem pri pacientih, ki ne morejo zaspati. Bolniku, ki se zbuja preko noči, pa v hipnotičnem stanju povemo, da obstajajo različni vzorci spanja v našem življenju, da naj njegova podzavest poišče vzorec spanja, ki ga je nekoč že uporabljal, ko je lahko hitro zaspal in ostal dolgo v trdnem spancu ter se je kasneje zbudil svež, in da naj od sedaj naprej uporablja ta najdeni vzorec kvalitetnega spanja. Če so v njegovi podzavesti skriti zadržki, naj jih poišče in naj nam jih pove. Potem seveda te zadržke z bolnikom obravnavamo in jih skušamo ustrezno odstraniti.

Pri psihično pogojeni nespečnosti je seveda zdravljenje, če želi biti uspešno na daljši rok, bolj dolgotrajno. Bolniku moramo prvenstveno pomagati pri zdravljenju njegove osnovne bolezni (anksioze, fobije, depresije). Z relaksacijo, direktnimi sugestijami in različnimi psihoterapevtskimi tehnikami (predvsem razumsko in vedenjsko) skušamo pacienta spremeniti tako, da se reši obremenitev iz preteklosti, da postane odpornejši na vsakodnevne psihične obremenitve, da se nauči ostati miren in ne reagira takoj s premočnimi in predolgotrajnimi čustvi (jezo, žalostjo, strahom, zaskrbljenostjo) ter da se zna, če se je premočno vznemiril, tudi sprostiti. Velikokrat to pomaga šele, ko spremeni svoj odnos do sebe, drugih ljudi, spolnosti in dela. Sugestije delujejo seveda v hipnotičnem stanju veliko močneje in hitreje, mnogokrat avtomatično preko podzavesti.

Boni Pajntar Plut, univ. dipl. psih., terapevt medicinske hipnoze