Strah ali anksioznost?
Anksiozne motnje so najpogostejše duševne motnje in so izjemno neprijetne, a obvladljive in ozdravljive. Prepričanje, da je anksioznost posledica človekove šibkosti, je zmotno, zato je priporočljivo, da bolniki z anksioznimi motnjami spregovorijo o svojih težavah s terapevtom, psihologom ali zdravnikom in dobijo ustrezno pomoč.
Občutek strahu poznamo prav vsi. Prehodna tesnobnost, živčnost ali zaskrbljenost zaradi stresnega dogodka so povsem normalna reakcija. Tako na primer občutimo tremo pred izpitom, javnim nastopom ali koncertom. Pri običajni zaskrbljenosti razmeroma zlahka povežemo strah, ki ga trenutno občutimo, s situacijo, v kateri smo se znašli. Če pa nas pretiran strah hromi v vsakdanjem življenju, govorimo o anksioznih motnjah. Take vrste strah se razlikuje od normalnega doživljanja strahu, ki je odgovor na znan vzrok oziroma grožnjo. Ljudje z anksioznimi motnjami čutijo tesnobo, ki se pojavlja brez ustreznega povoda ali v pretiranem obsegu, in je ne morejo povezati z nobeno posamično prihodnjo situacijo.
Anksiozne motnje se pojavljajo pri ljudeh v vseh starostnih obdobjih, tako pri otrocih kot tudi pri starejših ljudeh. Prizadenejo oba spola, vendar so pogostejše pri ženskah. Pogosteje se pojavijo pri ljudeh, ki so nagnjeni k perfekcionizmu, ki imajo veliko potrebo po odobravanju okolice ali po kontroli in težko prenašajo kritiko. Anksiozne motnje niso le neprijetne, ampak tudi pomembno vplivajo na številna področja življenja. Težave v odnosih, izogibanje prijetnim dejavnostim in manjša uspešnost na delovnem mestu so le nekatere izmed negativnih posledic.
Če je človek pretirano anksiozen, se je nesposoben sprostiti in je stalno prestrašen, to ni več običajen odgovor na neprijetne dogodke, ampak bolezen.
Anksioznih motenj je več vrst. Najpomembnejše so generalizirana anksiozna motnja, panična motnja, socialna fobija in obsesivno-kompuzivna motnja.
Bolniki z generalizirano anksiozno motnjo so ves čas zaskrbljeni in prestrašeni zaradi razmeroma nepomembnih stvari (npr. zaradi zdravja, čeprav so zdravi; dela, denarja, čeprav jim ga ne primanjkuje; ali zaradi družine, čeprav so družinske razmere urejene). Ta stalna in neobvladljiva zaskrbljenost in strah pa zelo negativno vplivata na kakovost njihovega življenja in delovanja. Psihični simptomi te motnje so težave pri koncentraciji, pretirana zaskrbljenost, napetost, nesposobnost sprostitve, motnje spanja in razdražljivost.
Pogoste so tudi panične motnje oziroma panični napadi. To so ponavljajoči se, nenadni, nenapovedani in nepričakovani napadi intenzivnega strahu, ki se pojavijo brez zunanjega razloga. Pojavijo se lahko večkrat na teden ali celo večkrat na dan in za bolnike pomenijo hudo obremenitev. Bolniki pogosto razvijejo močan strah pred naslednjim napadom in večino dni preživijo v tesnobi in pričakovanju napadov. Lahko se začnejo izogibati vožnji, potovanjem z letalom, srečanjem, nakupovanju, prostorom, polnim ljudi, in podobnim situacijam.
Socialna fobija je bolezenski, pretiran strah pred situacijami, ki zahtevajo izpostavljanje in nastopanje v javnosti ali udejstvovanje na javnih mestih. Gre za bojazen pred opazovanjem in ocenjevanjem drugih ljudi, zaradi česar bolniki čutijo intenzivno tesnobo in se izogibajo takim situacijam.
Obsesivno-kompulzivna motnja je motnja v delovanju možganov, ki zajema dve ločeni skupini simptomov, in sicer obsesije in kompulzije. Obsesije so trajne, ponavljajoče, vsiljive, nekontrolirane in neprimerne misli ali predstave, ki povzročajo tesnobo in vznemirjenje. Z obsesijami so povezane skrbi v zvezi z umazanijo in okužbami, pretirana urejenost in natančnost, agresivni vzgibi in misli o poškodovanju bližnjih oseb. Kompulzije so dejanja, aktivnosti ali misli, s katerimi skušajo posamezniki zmanjšali tesnobo ali stres, povzročen z obsesijami. Mednje spadajo ponavljajoče se pretirano urejanje položaja predmetov, neprestano umivanje rok, pretirano preverjanje in ponavljanje nekaterih aktivnosti (npr. večkratno zaklepanje in odklepanje vrat, ugašanje luči etc.)
Specifične fobije so zelo pogoste in predstavljajo strah pred določenim objektom ali situacijo. Veliko ljudi se pretirano boji kač, miši, neviht ali letenja. Čeprav se bolniki zavedajo, da strah ni smiseln, se ga ne morejo znebiti. Kljub strahu pa se večina uspe tem situacijam izogniti, tako da jim fobija ne povzroča bistvenih težav.
Anksiozne motnje so najpogostejše duševne motnje in so izjemno neprijetne, a obvladljive in ozdravljive. Prepričanje, da je anksioznost posledica človekove šibkosti, je zmotno, zato je priporočljivo, da bolniki z anksioznimi motnjami spregovorijo o svojih težavah s terapevtom, psihologom ali zdravnikom in dobijo ustrezno pomoč.
Tako kot pri vseh duševnih motnjah je tudi pri anksioznosti najučinkovitejše celostno zdravljenje – z zdravili, medicinsko hipnozo, vedenjsko kognitivno terapijo in psihoterapijo. Pomoč in obravnavo z medicinsko hipnozo svetujemo zlasti bolnikom, pri katerih zdravljenje z zdravili ni bilo dovolj učinkovito, in tistim, ki take vrste zdravljenje zavračajo. V hipnotičnem stanju (tj. v stanju povečane sugestibilnosti) lahko človeku, ki ima anksiozne motnje, pomagamo, da se telesno in čustveno bolje sprosti. Z različnimi sugestijami, ki so usmerjene predvsem v prihodnost, mu pomagamo prebroditi različne teževe in mu skušamo dvigniti samozavest. Vzroki iracionalnih strahov in fobij večinoma izhajajo iz pacientove preteklosti, v hipnotični regresiji pa lahko obudimo spomine na te dogodke, jih racionaliziramo ter tako zmanjšujemo burnost določenih emocionalnih stanj (strah, jeza, zaskrbljenost, žalost), ki so posledica teh strahov in v človeku povzročajo stalne čustvene napetosti.
Pomembno je, da pacient simptome anksioznosti razume kot povabilo, da se ustavi, analizira in na novo postavi cilje v svojem življenju. Ob tem lahko spremeni pogled nase in na svet ter v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zaživi bolj polno življenje. V terapevtskem procesu pa iščemo in krepimo notranje vire moči ter učimo veščin za uspešnejše delovanje v vsakdanjem življenju in v stresnih situacijah.